Izpod peresa slovenskih skladateljev

intervju s skladateljem Borutom Kržišnikom vodi Primož Trdan

 

1. V oddaji Izpod peresa slovenskih skladateljev si dovolimo vsaj malo pogledati v skladateljske delavnice, zanima nas nekakšen plastičen opis, kako skladatelj ustvarja. Pri delu z virtualnim orkestrom je to še posebej zanimivo - ga lahko za začetek opiševa?

Virtualni simfonični orkester je računalniški sistem za ustvarjanje glasbe, ki uporablja realne zvoke orchestra posnete v digitalni obliki, obenem pa razpira neznansko število potencialov, ki jih nudijo računalniški glasbeni programi na digitalni platformi. Običajno je sestavljen iz elektronske klaviature (ali kakega drugega elektronskega inštrumenta), programa tipa sekvencer in zvočnega generatorja. Elektronska klaviatura ustvari signal, ki prenese računalniku informacijo, kateri ton smo pritisnili, kako močno smo pihnili ali kako hitro smo potegnili violinski lok in podobno, odvisno, kateri elektronski instrument smo izbrali. Nato se signal se pelje v glasbene računalniške programe, ki ne samo da omogočajo skladanje in pisanje partiture, temveč odpirajo številne možnosti, ki so s konvencionalnim skladanjem brez računalnika nemogoče.  Na primer, za vsako posneto noto ali ton lahko do potankosti poljubno določimo trajanje, višino, jakost, barvo, lahko ga moduliramo do neprepoznavnosti ali zamenjamo s poljubnimi zvoki. Nenazadnje signal prispe v generator zvoka, ki pa zvočno linijo predvaja s tistim zvokom, ki smo ga sprogramirali (ta zvok je lahko popolnoma poljuben, dobesedno od violine do traktorja). Tako, če ostanemo pri orkestru, imamo na razpolago obsežne zvočne knjižnice, nešteto zvokov orchestra, ki so lahko najbolj verni, realni posnetki živega orchestra v digitalni obliki, posnetki vseh njegovih sekcij, solo inštrumentov in vse to v različnih artikulacijah in dinamikah.
Eden najbolj zanimivih momentov nastopi takrat, kadar računalniško programirane glasbene linije predelujemo z namenom, da jih približamo živemu igranju. S tem na nešteto možnih načinov določamo različna artikulacije, izraznostne načine, občutja, odstopanja, na voljo nam je tudi, da ustvarjamo nepredvidljivosti, naključja, napake in podobno. Na primer: računalniško razvrščeni toni so običajno popolnoma točni in zato so slišati brez občutka, mehanični in okorni. Če tone časovno premikamo, tako da ustvarjamo zamudke ali prehitke, s tem ustvarjamo specifično izraznast glasbenih linij. Če noto malo prehitimo, bo to odstopanje subtilno, če jo prehitimo še bolj, bo izraznost prehitka seveda bolj poudarjena, če pa prehitek še stopnjujemo, kmalu pridemo do pretiravanja ali celo občutka napake. Tovrstnih določil je v glasbi nešteto in vsi so v medsebojni interakciji - če eno spremenimo, to neposredno vpliva na veliko drugih izvedbenih določil sosednjih tonov. V živem igranju ta process seveda poteka spontano, v računalniku pa je velikokrat treba tovrstna določila prilagajati: pritisk violinskega loka, hitrost loka, kot, pod katerim se izvaja poteg loka in vsa ostala izvedbena določila živega igranja. Živo igranje je težko sprogramirati, nekatera sprogramirana določila  zvenijo živo, druga ne, vendar pa je zanimivo, oziroma bistveno to, da pri programiranju imamo pred seboj veliko možnosti, ki jih pri živem igranju nimamo. Na ta način odkrivamo glasbene potenciale izven spontane, organske žive izvedbe. Programiranje živega igranja je res nekaj najbolj zanimivega, saj spoznavamo, kaj je tisto, kar nas dela žive in nas definira kot človeka..
Tisto, kar virtualni orkester po definiciji uresničuje, je simbioza živega in neživega, organskega in mehanskega. Z drugimi besedami, simbioza spontanega in programiranega igranja. Ko se meja med obema ekstremoma zabriše, in se oba ekstrema postavita na isto raven, začenjamo odkrivati, kako sta oba ekstrema med seboj močno povezana in prepletena, kako sta obadva pravzaprav del iste zgodbe. Tako začenjamo prepoznavati mehanske vzorce v človeku na eni strani ter živo dinamiko in nepredvidljivo interakcijo v programiranih sekvencah na drugi. Lahko prepoznavamo v človeku tiste vedenjske vzorce, ki se jih ne moremo otresti in ki s svojo vztrajno fiksacijo spominjajo na strojno mehanskost. Na drugi strani pa lahko zanetimo življenje v neživem, lahko ustvarimo programirane sekvence in algoritme, ki tvorijo neverjetne dinamične interakcije, ki jo živ organizem v svojih mehanskih in fizičnih omejitvah ne zmore. Na ta način lahko s sintezo med človekom in strojem razširimo glasbene horizonte in ustvarjamo glasbo, ki je zgolj z živo izvedbo nemogoča.  

Nešteto je podobnih primerov, ki sledijo tej osnovni logiki o recipročnih prednostih in pomanjkljivostih, ki pravi, da, čeprav se virtualni orkester z živim dvojnikom ne more kosati, kar se tiče živosti in organskosti, pa ta nima težav z različnimi fizikalnimi omejitvami inštrumentov, omejitvami žive izvedbe ter omogoča številne druge glasbene prijeme.
Tako, na primer, višinski obseg inštrumentov, trajanje, zvočne barve in podobno so okviri, znotraj katerih so inštrumenti omejeni že po svoji fizični naravi, virtualni orkester pa teh omejitev ne pozna in jih lahko poljubno uravnava. Pri prestopu teh meja pri realnih inštrumentih zmanjka ventilov in prečk, kovina ne more več dovolj razločno zavibrirati, strune postanejo pretrde in podobno, za računalnik pa je višina tona le številka, ki jo je možno poljubno spreminjati v neskončnost. Francoski rog fizično ne more izvesti tone nad f2, vendar pa pri virtualnem francoskem rogu te omejitve ne obstajajo. Izvedba določenih fraz in skokov so zaradi fizičnega ustroja inštrumenta neizvedljivi, enako velja za določene ritmične linije, vendar pa virtualni orkester pri tem nima težav. Neštete kombinacije med tonalnostjo in atonalnostjo, ali med čistim zvokom in hrupom in podobno so lahko zelo kompleksne, in v realni orkesterski praksi težko obvladljive, v partituri nepregledne, pri delu z računalnikom pa to ne predstavlja nobenega tehničnega problema.
Samo po sebi je razumljivo, da vsak inštrument ima svoje prednosti in pomanjkljivosti, svojo specifično naravo, ima svojo logiko delovanja in določen kontekst, kjer deluje bolj optimalno in, po drugi strani tudi kontekst, ki mu ni pisan na kožo. Tuba se nikoli ne more kosat s harfo pri lahkotnih, zračnih frazah in zaradi svoje narave ne more s tako eleganco izvajati hitre arpeggio vzpenjajoče in padajoče linije kot to zmore harfa, po drugi strani pa se harfa ne more primerjati s tubo v moči in tako nikoli ne more dati orkestru tako energičnega povdarka kot to lahko stori tuba. Pri tovrstnih primerjavah pa se nima smisla pogovarjati o pomankljivostih določenih inštrumentov, temveč o njihovih prednostih, ne o tem, kaj določen inštrument ne zmore, ampak o tistem, kaj zmore.

2. Sprva ste nastopali kot kitarist, s svojevrstno virtuoznostjo - danes ustvarjate orkestrske partiture, za katere se zdi, da tudi iščejo neko mejo in jo skušajo preseči. Vam je pomembna ta virtuoznost?

Sama po sebi mi vituoznost ne pomeni veliko. Pomembna je ideja. Določeni konteksti sicer lahko umestijo virtuoznost v svoj okiv in jo osmislijo, vendar pa virtuoznost sama po sebi tega seveda ne omogoča.
Mislim, da za vsakega človeka, ki ustvarja nekaj novega, drži, da je neprestano soočen z lastnimi horizonti, ki jih presega. Skladanje je zame raziskovanje. Raje se gibam po področjih, ki so mi neznana in kjer lahko odkrivam nove stvari. Zame je skladanje avantura. Skok v temo, to je tisti moment, ko tvegamo in dobimo, saj dosežemo nekaj, kar nam preverjene že znane možnosti ne morejo dati in to je sprememba, razvoj. S tem odpiramo možnosti, da bi lahko bilo drugače. Mislim, da je preseganje lastnih meja tisto, kar nemara najbolj definira človeka.

3. Naslov plošče Dancing Machine, Stroj, ki pleše, že takoj uvaja v vprašanja odnosa med tehnologijo in človeka, pri čemer glasba nasprotuje temu dualizmu, je očitno plod nekega estetskega razvoja glasbe 20. stoletja, ki je z akustičnimi, mehanskimi glasbili želel seči čez znane glasbene navade, čez človeku bližnje geste, poteze, hkrati pa obdržati neko subjektivnost umetnika, skladatelja, izvajalca. Glede na način ustvarjanja - so to vprašanja, ki vas najbrž že dlje obkrožajo?

Akustična glasbila so res blizu človeku in njegovemu najbolj neposrednemu okolju, vendar pa se to okolje spreminja. Že pred več kot dvemi stoletji so mehanski stroji začeli uvajati drugačno, bolj  industrijsko zvočno podobo našega okolja. Dovršena tehnologija in digitalni jezik sta uvedli spet čisto drugačen, bolj formalistečen jezik. Moramo se zavedati, da nam te zvočne podobe niso tuje, čeprav se v vsakdanjem življenju prejkone obravnavajo kot take. Naše telo ni nič drugega kot sestavljeno iz mehanskih koleškov, ki tvorijo najbolj fascinanten in kompleksen stroj, ki ga je ustvarila narava. Tudi digitalni jezik nam ni tuj, saj je naša DNK koda zapisana v digitalnem jeziku, le da uporablja četverni namesto binarni matematični sistem in namesto simbolnih gradnikov, 0 in 1, se poslužuje molekul amino kislin. Skratka, vzporedno z razvojem človeške družbe se spreminja naše zvočno okolje, komunikacijske konvencije in posledično tudi zvočna podoba glasbe ter njena vsebinska konotacija. Medtem ko sta industrijska in digitalna revolucija dodali svoj prepoznaven pečat v naš zvočni slovar, njun vpliv daleč presega zgolj zvočno raven našegaga okolja. Prav tako ne gre samo za tehnološki napredek, za še eno novo napravo ali aplikacijo, temveč za spremembo družbene paradigme in velikanski skok v razvoju človeške civilizacije. Zato je tudi vpliv na glasbo temu primeren – ne nanaša se zgolj na zvočno podobo, temveč tudi na vsebino – oboje močno zaznamujejo ekstremni pristopi, vsebinske negacije, operiranje z naključji in realnimi situacijami, novi melodični in ritmični prijemi, novi načini računalniške obdelave, hrup, redefinicija naravnih in sintetičnih zvokov, redefinicija konceptov, zvočni zdrsi in podobno... V glasbo si je začela utirat pot tudi AI, vendar je ta še v svoji rudimentarni fazi, nedvomno pa bo njen razvoj še močno zaznamoval razvoj glasbe v prigodnosti.  

Namesto opisa glasbe na novi plošči srečamo razmišljanje, esej o umetni inteligenci.  

Res je – esej sicer ne opisuje glasbe na konvencionalen način, ampak zadeva sedanji zgodovinski trenutek iz široke družbene perspektive. Umetna inteligenca postavlja novo poglavje v človekovi zgodovini in to, kar me najbolj zanima je, kakšna bo vloga človeka v prihodnosti, kjer bo ta vse bolj dominantna. To ni nič drugega kot  nova družbena paradigma in kot taka bo zajela celotno človekovo družbo.
Umetno inteligenco ne smemo razumeti zgolj kot tehnologijo in še manj kot nekaj vsiljenega od zunaj. To demoniziranje UI je pogosto prisotno tako v znanstveni-fantastiki kot v vsakdanjem življenju, vendar pa ne ustreza resničnem stanju. Če pogojno za trenutek odmislim simbolični pomen zgodb iz znanstveno-fantastičnih filmov ali knjig, je vredno poudariti, da UI ni ne hudobna – je le neprimerno bolj kompetentna. Prav tako to ni nekaj nečloveškega, externega, niti njeni demoni ne prežijo za vsakim grmom, ampak so del nas samih.
Čeprav je UI že zelo zmogljiva, je njena človeška dimenzija še na zelo nizki stopnji, nekje na ravni insekta. Taka kot je, na današnji razvojni stopnji, ne zmore niti drobca človeške inteligence, samostojnosti, kaj šele samozavedanja ali razumevanja človeške družbe in človeške etike, zato ni primerno ocenjevati njen potencial na podlagi učinkov, ki smo jim priča v današnjem času. Način in namen, v kateri jo uporabljamo je odvisna izključno od nas samih. Neizogibno dejstvo je, da je UI naše delo in nič drugega kot podaljšana perspektiva človekovega intelekta.
Na ta način bo sobivanje z UI zahtevalo od človeka redefiniranje tega, kar smatramo kot “človeško”. V tem smislu konflikt med UI in človekom ni boj dveh taborov z izključujočim izidom, ampak proces, ki vodi k integraciji. Tako si človek s tem, ko sam ustvarja UI in sobiva s čutečimi stroji odkriva, kdo in kaj pravzaprav je in se sooblikuje pri tem, ko je nenehno postavljen pred vprašanje:”Kaj bi rad postal?” Podobno razvojno relacijo lahko zasledimo v odnosu človeka do družbenega sistema, ki postaja vse bolj unitarističen in odtujen, sistema, ki postavlja svojo funcionalnost pred dobrobit človeka, pa čeprav ga je ustvaril človek sam. Ta sistem postavlja človeka pred ogledalo s podobnim vprašanjem, ali je to res tisto, kar je želel?

Kako je ta razmislek vodil ustvarjanje te glasbe? Ste spremenili tehnologijo skladanja, ali je tu bolj posredna povezava?

Način skladanja je pravzaprav ostal enak. Vsebina albuma pa naslavlja človeka in njegove mehanizme, ki jih spremljamo skozi vso zgodovino, mehanizme, ki se najbolj izrazito in boleče razkrijejo v kritičnih obdobjih kot so vojne, gospodarske krize in podobno. Eno takih obdobij živimo v današnjem trenutku. Ali je možno, da človek ustvari družbeni sistem, ki bo bolj pravičen? Sistem, ki ne bo postavil za svojo glavno preferenco učinkoviteost sistema samega, temveč doborbit posameznika? Najbolj me okupira vprašanje, kako je danes možno, da se ljudstvo upre diktaturi sistema, danes, ko je moč manipulacije tako velika, njena uporaba tako disperzna in prikrita, orodja prisile tako nadmočna in navsezadnje raven izobilja dovolj visoka?

Dramaturgija plošče nekako izstopa, vsekakor ne gre za zbirko skladb. Povejva kaj več o toku plošče...

Dramaturgija albuma je zelo neposredna v smislu, da skladbe sledijo splošnemu vsebinskemu okvirju. Tako se potek albuma giblje pretežno na ravni krika. Vsakršna naknadna formalizacija bi se mi zdela čista travestija. Krik ne mores prekiniti, ta mora trajati tako dolgo kakor le zmore.  

Skladate glasbo, ki potem izide na plošči, CDju, veliko ste ustvarili za filme, tudi za predstave... Kakšno je to razmerje, kaj vas trenutno zaposluje? 

Trenutno se pripravljam za naslednjo ploščo. Prejšnje leto in del sem v celoti posvetil “Stroju, ki pleše”. Pred tem sem sodeloval z video umetnikom Simonom Svetlikom ter kolektivom Cirkulacija 2 ter veliko raziskoval na polju različnih glasbenih programov in njihovih možnosti. Tudi tam lahko spremljamo vse večjo prisotnost UI. Podobno kot je njena človeška dimenzija še na ravni insekta, je ta tudi na glasbenem področju še v povojih. Čeprav so kakšni primeri njene zmogljivosti v glasbi lahko zelo verni in tehnično dovršeni, gre predvsem za površinsko delovanje, tako da UI-o čaka še dolga pot, preden bo zmožna udejanjiti vse svoje neznanske potenciale.

§